Menciger Janez

1838-1912

Menciger Janez - 1838-1912

Bil je slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec in odvetnik. Rodil se je v kmečki družini kot najstarejši otrok. V Bohinjski Bistrici je obiskoval ljudsko šolo, v letih od 1849 do 1857 gimnazijo v Ljubljani. Do petega razreda gimnazije je stanoval v Alojzijevišču. Študiral je na Dunaju, kjer se je preživljal z inštrukcijami. Vpisal se je na študij klasične filologije (1857–1858), nato se je odločil za pravo, ki ga je končal v Gradcu, kjer je 1864 doktoriral.

Začetki njegovega literarnega ustvarjanja segajo v srednješolska leta, ko je pisal pod vplivom vajevcev, čeprav dve leti mlajši od njih. Prve pesmi mu je objavil Bleiweis v Kmetijskih in rokodelskih novicah 1855 (Kaznjena kletev) in v naslednjih dveh letih. Med študijem na Dunaju je bil v stikih z vajevci in Stritarjem, tam se je odločil predvsem za pripovedništvo.

Mladostno prozo, ki je bila večinoma objavljena v Slovenskem glasniku (1859–1865), predstavljajo kmečke realistične povesti Jerica, Vetrogončič, Bore mladost, Skušnjave in izkušnje. V njih je uveljavil razsvetljensko, predromantično in romantično motiviko iz kmečkega in grajskega življenja (podobno kot pozneje Josip Jurčič). S povestjo Zgubljeni pa spet najdeni sin (1860) je bil prvi izvirni avtor Slovenskih večernic.

Za drugo obdobje, ki se je po daljšem premoru začelo z ustanovitvijo Ljubljanskega zvona (1881), v katerem je objavljal, pa je značilno poučno vzgojno in družabno zabavno pripovedništvo. Sem sodita satirična povest o podeželjskem malomeščanstvu Mešana gospoda (1881) in slovstvena satira Cmokavzar in Ušperna (1883), v kateri parodira »rovtarsko« pripovedništvo Antona Kodra. Predmet njegove parodije sta bila v nekaterih spisih še Jovan Vesel Koseski in Anton Mahnič.

Žanrskim zvrstem pripadata utopični roman Abadon (s podnaslovom »bajka za starce«) po zgledu ameriškega pisatelja in socialista Bellamyja, v katerem svari pred posledicami gmotnega napredka, in najboljše delo – potopisni esej Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal slovenske kulturne in zgodovinske razmere ter oživil spomine na svoje sodobnike.

Njegov slog je prepoznaven po duhovitem in hudomušnem kramljanju, modrovanju, preprostosti in neologizmih. Pisal je pod različnimi psevdonimi: Jankomir, Sivor in Nejaz Nemcigren.

Po letu 1897 je zaradi zdravstvenih težav prenehal s pisanjem in se posvetil prevajanju ruskih klasikov, predvsem Puškina in Lermontova.

Vir: Wikipedia

Vabljeni k sodelovanju

Želite objaviti besedilo ali mp3 slovenske narodne pesmi ?

Se želite pridružiti pri bogatenju spletnih strani z novicami, vsebinami, dogodki...?

Pošljite nam sporočilo po e-pošti na naslov slovenske@narodne-pesmi.si

Odpri mi kamrico

Prva pesmarica s katero lahko melodije tudi poslušate in zraven zapojete.