Jutri bo v Celovcu smenj

Lani sem možila se,
letos me že griva,
imam moža hudega,
je hujši kot kopriva.

Koprivo slanca pomori,
moj’ga moža ne more,
vedno za pečjo sedi,
še mraz ga ne premore.

Jutri bo v Celovcu smenj,
tja ga bom peljala,
tam ga bom zatavšala,
al’ ga bom prodala.

Prav pocen’ ga že ne dam,
sem ga težko dobila,
rajši ga domov peljam
še bolj ga bom ljubila.

Žgankov mu bom skuhala,
z ocvirki zabelila,
ko bo tiste dol pobral,
še mleka bom prilila.

Ne morem ga zamenjati,
pa tudi ne prodati.
Zdaj moram tega burkleža
nazaj domov peljati.