Tista črna kitara

Vlado Kreslin
...

Bil sem še Vladek,
ko so - kot vedno za praznik -
prišli
brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil
za prvo plačo.

Gospod tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

So ga spraševali
še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene,
ko prišle so pred vrata
po stare obleke,
so rade vprašale:

Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.

Včasih, ko pridem domov,
sedim pod kostanji
in pijem,
pijem s prijat'li,
ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno
pri mizi
za nas zaigrajo
in vprašajo,
otroški obrazi
s hripavim glasom:

Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista je bijla dobra.