Popotnik pridem

Popotnik pridem čez goro,
od doma vzel sem že slovo.
In kamor se okol, okol ozrem,
povsod se mi nov svet odpre.

Tud tukaj sonce gre okrog,
dolino vidim, hrib in log.
Pa sonce naše  bolj blešči, blešči,
in hrib naš lepše zeleni.

Tud tu cveto cvetličice,
po njih šume čebelice.
Pa naših rož je lepši, lepši cvet,
čebelic naših slajši med.

Dežele ljuba kje ležiš,
ki jezik moj mi govoriš?
Kjer znanci moji še žive, žive ,
prijatlji moji v grobih spe.

Vzdihujem vprašam vedno kje?
Prijatlji k vam želi srce!
Peruti imeti si želim, želim,
da k vam domov ko ptič zletim.