Karel Štrekelj

Jezikoslovec in zbiratelj slovenskih narodnih pesmi

Karel Štrekelj

Karel Štrekelj

Prvi zvezek slovenskih narodnih pesmi je ob upoštevanju najvišjih metodoloških in zbirateljskih standardov izšel leta 1895. To so Štreklju priznavali vsi tuji ocenjevalci.

Ljudskih pesmi namreč ni spreminjal v knjižno slovenščino, objavil je vse zbrane ali znane različice ter jih opremil s številnimi opombami, vključno z navedbo krajev in pokrajin, od koder so pesmi izvirale. Razpredel je široko mrežo zbirateljev, saj je evidentiranih nič manj kot 342 zbirateljev, od najvidnejših strokovnjakov do preprostih ljudi. Nekaj zbranih ljudskih pesmi je Štreklju poslal tudi poznejši škof Anton Jeglič. V prvi zvezek so bile uvrščene pesmi iz 175 različnih slovenskih krajev,   ki so skupaj z zapisovalci navedeni po abecedi in označeni na priloženem zemljevidu.

V letih od 1895 do 1911 je nato izšlo še 13 snopičev. Na Prošnjo za narodno blago, objavljeno v Ljubljanskem zvonu 1887 je dobil več kot 40 zbirk ljudskih besedil, uporabil pa je tudi do tedaj zbrano gradivo npr. Vrazovo in Cafovo. S tem delom so Slovenci dobili najobsežnejšo in najboljšo zbirko ljudskih pesmi pri slovanskih narodih. Po Štrekljevi smrti je to delo prevzel njegov študijski prijatelj Matija Murko, a je bilo zaradi prve svetovne vojne ustavljeno.
Štrekelj je bil častni član Carske akademije v Sankt Peterburgu, dopisni član Kraljeve akademije v Beogradu in dopisni član Društva Češkoslovaškega narodopisnega muzeja v Pragi.

Življenske prelomnice Karla Štreklja

Rodil se je 24. februarja 1859 v vasi Gorjansko, kjer je tudi preživel otroška leta. Dijaška leta je preživel v Gorici, kjer se je poleg italijanščine naučil tudi furlanščine in ruščine, pozneje pa še nemščine, češčine, poljščine in ukrajinščine. Na filozofski fakulteti na Dunaju je pri Miklošiču v letih 1879 – 1884 študiral slovansko in klasično filologijo ter primerjalno jezikoslovje. Nenavadno zgodaj je tudi promoviral in se habilitiral. V letih 1887 – 1896 je predaval kot privatni docent na dunajski univerzi, istočasno pa je prevajal in urejal tudi slovenski del Deželnega zakonika za Vojvodino Kranjsko.

Po smrti Vatroslava Oblaka leta 1897 je kot izredni profesor začel predavati slovansko filologijo, s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost, na univerzi v Gradcu in tam je šele leta 1908 dobil položaj rednega profesorja. Žal je že leta 1912 umrl za vodenico. Leta 1903 je bil v Mariboru med ustanovitelji Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko in tam so že leto zatem začeli izdajati Časopis za zgodovino in narodopisje. V letih 1898/99 je Štrekelj napisal tudi prvo slovensko znanstveno razpravo v štirih knjigah z naslovom Zgodovina slovenskega slovstva. Zaradi nemarnega odnosa slavistov in slovenistov do Štreklja je ta razprava vse do današnjih dni ostala v rokopisu in to v Gradcu. Neobjavljena so ostala tudi njegova univerzitetna predavanja, etimološke in dialektološke razprave, večino korespondence, številni prevodi (zlasti iz ruščine), etnološka zbirka itd.

Enega od razlogov za tako malomaren odnos do Štrekljeve ustvarjalnosti oziroma zapuščine je najbrž treba iskati v tako imenovanem ljubljanocentrizmu, ki se ga nismo otresli vse do današnjih dni. Zelo pogosto je ta centrizem prihajal do "veljave" pred in po Štrekljevi smrti, zlasti še takoj po končani prvi svetovni vojni. Nasprotno od vase zagledanih ljubljanskih gospodov je bil Karel Štrekelj po mnenju Mirsada Begića veličasten in kozmopolitski.

Vir - več na Kam.Si

Pridruži se 19220 ljubiteljem Slovenskih narodnih pesmi.